|
Ormož / 16.7.2010
Ne naravo, obvarovati je treba človeka
|
Anton Komat je neodvisni raziskovalec, pisatelj, publicist in varuh narave, ki opozarja na nezavidljivo in zapleteno situacijo, v kateri se je na pragu 21. stoletja znašel človek: „Dovolj vemo! Ne potrebujemo novih znanj, potrebujemo pogum, da razumemo, kaj vemo, in da iz tega potegnemo zaključke. Vse znanje je ništrc, če nam ne vlije sposobnosti, da se spoprimemo z življenjem. Zato sem postal aktivist, gverilec v večnem boju, srčni bojevnik. Naloga aktivista ni posekati gozd skušnjav, temveč puščavo duha namočiti z vodo življenja.“
Zanj je varovanje narave in okolja, o katerem vsi toliko govorijo, le blef. „Zdaj gre zares, gre za varovanje človeka, kajti narava je v svoji dolgi zgodovini preživela toliko preizkušenj in že hujše katastrofe, kot je ta. Spomnimo se le padca velikega meteorita ob koncu krede, ki je uničil dinozavre, še huje pa je bilo ob koncu perma, ko je izumrlo kar 95 % vseh vrst, ki o naseljevale zemljo. Življenje na zemlji je tudi po najhujših katastrofah ponovno vzcvetelo,“ pravi Komat, „človek pa je občutljiv.“
Če želite nekaj napotkov kako krmariti skozi razburljiv vsakdan vsekakor preberite njegovo najnovejšo knjigo Umetnost preživetja, ki jo je pred časom v organizaciji knjižnice Franca Ksavra Meška Ormož predstavil tudi Ormožanom.
Neomejeno rast imajo le rakave celice
V svoji predhodni knjigi Simbiotski človek se je ukvarjal z dvema temeljnima dogmama: z vprašanjem trga, ki naj bi vse reguliral, in z neodarvinistično paradigmo, po kateri se favorizira le tekmovalnost.
„ Ne gre za vprašanja, ali turbo kapitalizem, državni kapitalizem, komunizem, socializem, popolnoma zgrešen je sam model neomejene rasti BDP-ja, s katerim so obsedeni vsi politiki. V tej knjigi sem obračunal s tema dvema dogmama in postavil alternativni model kako naprej, ne da bi utrpela kvaliteta bivanja. Odločiti se je potrebno za stacionarna ekonomija, ki temelji na tem, da se lahko uporabi le toliko virov, kot jih narava obnovi in mi recikliramo iz odpadkov. Ne moremo požreti sveta. Človeška družba je del narave in je podvržena njenim zakonom. Človek se mora zakonitostim narave prilagoditi, ne pa se proti njim boriti, razen če ne želi uničiti samega sebe. Teorija neomejene rasti je neevolucijska, protinaravna, protičloveška in ima v živem svetu le eno primerjavo: neomejeno rast imajo le rakave celice, ki na koncu ubijejo gostitelja in s tem tudi sebe,“ pravi Komat.
Viki Ivanuša
Več preberite v novem Štajerskem tedniku
|
|
|
