|
Grajena / 2.7.2010
"Naj pridejo v grabo, da bo bodo videli, kako se tu živi ...!"
|
Dom Marije Korenjak in Ivana Čeha v Krčevini pri Vurbergu 31 je še ohranil tipične značilnosti nekdanje kmečke hiše. Na oknih se bohotijo rože, po dvorišču se sprehajajo domače živali, blažen mir, ki mu daje utrip le narava. Vse bi bilo lepo, če ne bi bilo te nesrečne ceste, ki jima greni življenje. Že če bi jo razširili, bi bilo njunih težav manj, ker bi lahko do domačije pripeljalo vsakršno tovorno vozilo.
Prehranjuje ju kmetija, ki obsega osem hektarov površin, od tega pet hektarov obdelovalne zemlje. Za košenino pa imata v najem bližnji breg, v hlevu je od 10 do 15 glav živine. Območje, kjer živita, je bolj znano pod imenom Globoka graba, tod so nekoč načrtovali smetišče, a so se mu krajani, s pomočjo nekaterih družbenih skupin, uprli. Če bi se takrat zasukalo drugače, bi verjetno tudi do hišne številke 31 sedaj že vodil asfalt. Tako pa se morata Marija in Ivan še vedno voziti po cesti, ki je vse prej kot cesta, saj ne premore niti mer občinske ceste. Ivan pove, da v vseh 58 letih, kolikor živi na tem naslovu, nihče nanjo ni pripeljal gramoza, razen enkrat samkrat v mandatu prvega ptujskega župana Miroslava Lucija, ko je bila Marija malo bolj glasna. Pa še takrat bi ga najraje vrnila, če bi lahko, ker je nekdo gramoz zamenjal za kamen. Zdaj si že vrsto let prizadevata, da bi njuno življenje v grabi postalo prijaznejše, da bi do hiše končno prišel asfalt, da bi tudi v slabem vremenu, še posebej pa pozimi, njuna komunikacija s svetom potekala bolj normalno in s čim manj težav. Ko je Ivan še hodil v službo v Petovio, se mu je večkrat zgodilo, da je moral pot tudi v najhujši zimi premagati peš.
Majda Goznik
Več preberite v novem Štajerskem tedniku
|
|
|
